.png)
Pri neplodnosti govorimo o vseobsegajoči krizi, ki se hkrati izraža na biološki, psihološki, družbeni in duhovni ravni. Tako preplavi posameznikov čustveni, vedenjski in miselni svet. Odnos med partnerjema se spremeni, postane intenzivnejši in zahtevnejši, prav tako številne neizžalovane izgube lahko partnerski odnos vodijo v odtujenost. Kriza, v kateri se partnerja znajdeta, med drugim zajema izgubo telesnega zdravja in razumevanja lastnega telesa, izgubo spontane spolnosti, načeto samozavest, pojavi se strah, lahko tudi depresija, tesnoba, pogosta sta izolacija od družbe in izogibanje stikov z družino, prijatelji, predvsem tistimi, ki že imajo otroke ali jih pričakujejo. V takih okoliščinah se pogosto pojavijo vprašanja o lastni krivdi, odgovornosti in vrednosti ter o tem, ali sta partnerja za dosego cilja res storila prav vse, kar je bilo v njuni moči. V takšnem vzdušju se za par začne pojavljati cela vrsta težav v komunikaciji, ki jih pred tem med njima ni bilo. Zaskrbljenost in dodatne obremenitve so stalnica, posledica pa je povečan, pogosto kronični stres.
Izgube so lahko zelo očitne, kot so npr. spodleteli poskusi zdravljenja, umetne oploditve in drugih postopkov OBMP, izguba nosečnosti, lahko pa so manj očitne, bolj neoprijemljive, a navkljub temu zelo boleče.Neoprijemljive izgube so vezane na negotovost končnega izida in niso očitne, tak primer je izguba hrepenenja, upanja, sanj. Raziskave kažejo, da ženske ob iizzivih (ne)plodnosti pogosto žalujejo za izgubami, ki so nevidne in jih drugi ne doživljajo kot izgube. Izguba upanja in sanj je pogosta spremljevalka neplodnosti . Prav tako gre lahko ob neplodnosti za izgubo veselja do enostavnosti spočetja, izgubo zasebnosti zaradi invazivnih zdravstvenih intervencij, izgubo skupnega biološkega otroka in izgubo kontinuuma družinske vrste.
Vaši sogovorniki so lahko posamezniki s podobno izkušnjo, podporna skupina ali osebna terapevtska obravnava. Ženske pogosto zdravimo svojo bolečino s pogovorom, zato je dobro, da o svojih občutkih govorimo in jih ne nosimo sami. Mnoge od naštetih izgub so lahko dejavnik tveganja za razvoj depresije pri povprečnem moškem in ženski, neplodni posameznik pa lahko za časa trajanja neplodnosti in tudi po njej izkusi prav vse od njih. Zato psihološko spremljanje ob žalovanju izgub v neplodnosti predstavlja varno izhodišče za njihovo predelavo. Terapevt lahko odigra pomembno vlogo pri tem, da žalujoči ozavesti, poimenuje in zavzame aktivno vlogo v žalovanju.